Zgodovina je mati modrosti, je govorila moja učiteljica zgodovine, zdi se mi, da je bila malo bias, ker je pač bila zgodovinarka. Ampak, vedno moramo vedeti, kaj se je dogajalo v preteklosti, da lahko razumemo in “napovemo” prihodnost. Zato si bomo danes pogledali, kako so se iskanje, iskalniki in vse kar je tukaj okoli pomembno, razvijali v preteklosti.
Iskanje 1.0
Včasih smo imeli več iskalnikov, uporabljali smo Altavisto, Magellana, OpenText, iskalnike, ki so obstajali pred Googlom. Delovali so tako, da so pregledali spletne strani, in jih uvrstili v svoj indeks, vse pa je bilo odvisno od vsebine strani. Torej, če si se želel prikazovati v iskalniku za filmi, si približno 100x na svojo spletno stran napisal filmi. In je delovalo. Lokacija teh besed je bila tudi pomembna, zato so se dale ključne besede na vrh stvari. In potem si jih še malo skril, da ni bilo grdo za uporabnike. Ampak vsi so zlorabljali takšne taktike, zato je bilo potrebno nekaj spremeniti. Takrat pa še nihče ni služil preko iskalnikov, zato tudi incentiva resnega ni bilo. (tukaj moramo izvzeti iskalnik Yahoo, ki je bil skoraj najdlje, le direktorij, njegov iskalnik pa je iskal le po straneh, vpisanih v direktorij. Vpis pa je bil plačljiv).
So pa tam sedeli fantje iz Googla in so si mislili “No, kaj če pa naredimo iskalnik in enkrat bodo naredili film o nas“. In tako smo prišli v čas
Iskanje 2.0.
Novost tukaj je bila, da so iskalniki začeli gledati kriterije, ki niso bili popolnoma pod nadzorom lastnika spletne strani, torej se je rodil t.i. off-site. Ideja je bila, da kriterij postane nekaj, kar drugi pravijo o tvoji spletni strani, saj je nekoliko težje vplivati na to, kaj drugi pravijo o tebi in posledično je to tudi nekoliko težje zlorabljati in imeli bomo boljše iskalne rezultate. Google je tukaj prevzel pobudo pri analizi povezav med različnimi spletnimi stranmi. Povezave so glasovi in tisti, ki imajo veliko glasov, so očitno bolj pomembni. Ni pa šlo le za številke, ampak tudi že za kvaliteto povezav med stranmi.
Tudi drugi iskalniki so to delali, DirectHit je močno gledal CTR na SERPu, če je tretja stran v SERPu imela večji CTR kot prva, so tretjo postavili za prvo.
Najpomembnejši in najbolj razširjene so bile povezave kot kriteriji in so ostale izredno pomembne do danes, zmes pa se je zgodilo še precej drugih stvari. Tudi
Iskanje 3.0.
Do sedaj smo uporabljali povezave za kriterij, kar je delovalo čisto ok. Težava je bila v veliki količini informacij, ki jih je uporabnik dobil od iskalnikov. Zato smo prišli do vertikalnega iskanja, torej iskanja po različnih vrstah informacij (novice, blogi, trgovine ipd.), tako da je uporabnik lahko izbiral, katero vrsto informacij išče in dobil samo takšne rezultate. Google ga je imenoval Universal search, z idejo, da če v iskalnik vpišem “slike rož”, naj mi iskalnik tudi prikaže slike rož, ne pa povezave do strani, kjer so slike rož. In tudi Bing to dela čisto dobro.
Iskanje 4.0
Iskanje 4.0 nas vrača tja, kar je včasih uporabljal Yahoo, to so resnični ljudje (Yahoo je bil direktorij, kjer je vsak vpis v direktorij pregledala resnična, živa oseba). Največja stvar ki se je zgodila z iskalniki je, da so čisto spremenili način, kako ljudje iščemo informacije. V preteklosti je iskanje informacij skoraj obvezno vključevalo druge ljudi. Za neko informacijo si vprašal nekoga drugega, poklical nekoga drugega, tudi če si šel v knjižnico, si tam govoril s človekom. Za priporočila o tem, kdo je dober polagalec parketov, si enako vprašal sočloveka, prijatelja, znanca, ali ima on kakšne izkušnje, kdo dobro položi. Naenkrat pa to vse to počeli iskalniki, izgubili pa smo priporočila in mnenja ljudi o posameznih storitvah, informacijah ali produktih. In to je prinesel nazaj Iskalnik 4.0. Če se uporabnik pogosto vrača na eno stran, mu iskalniki pogosteje pokažejo tisto stran, če uporabnik išče “potovanje” in pred kratkim je iskal “Celje”, verjetno išče informacije o potovanju v Celje, ne glede na to, da tega ni vpisal v iskalnik. Iskalniki pogledajo vašo lokacijo, če si lociran v Nemčiji in v isklanik vpišeš nogomet, te verjetno zanima nogomet v Nemčiji, ne v Butanu. Natančnost tega sedaj postaja še večja tako da iskalniki prilagajajo iskalne rezultate ne samo glede na državo v kateri se nahajaš, ampak tudi glede na mesto v tej državi.
In zadnja izredno zanimiva stvar je uporaba informacij iz socialnih omrežij. Govorili smo o tem, da so včasih gledali povezave kot glasove za posamezne strani, sedaj pa se je možnost glasovanja razširila ne samo na tiste, ki pišejo bloge, naredijo povezavo in to povezavo naredijo pravilno. Večina ljudi seveda ne napiše bloga in vstavi pravilne povratne povezave, kar pa naredijo je, tisto restavracijo, ki ji je všeč, lajka na Facebooku, Twita o njej, objavi fotografijo na Pinterestu, ali pa napiše oceno v kakšno izmed storitev za komentarje podjetij. Glasovanje za različne strani je tako veliko enostavnejše in mislimo da bo v prihodnosti ta kriterij še veliko pomembnejši. Potrebnega bo še kar nekaj časa, da bo sistem, ki so ga precej dolgo izpopolnjevali za povratne povezave, tako kvaliteten tudi za socialne signale, kljub temu pa ostajajo povratne povezave še vedno zelo pomembne. Sedaj pa poglejmo v stekleno kroglo in to, kar nas še pričakuje:
Iskanje 5.0.
Iskanje ne bo več odvisno od tega, kar je na strani, ideja “conversational search“, torej iskanja z govorom, ki je že v Google Chromu, kjer lahko vprašanje Googlu postavite kar z mikrofonom in Google vam bo odgovoril (tole v večini deluje le na angleških querijih, ampak vseeno). Google pobere podatke iz spletnih strani in jih prikaže znotraj iskalnih rezultatov. Še zanimiveje je, da lahko najprej vprašate Who is Barack Obama, vidite (ali slišite) rezultate in nato vprašate le How old is he? in Google bo sam vedel, na koga ali kaj se vaše vprašanje nanaša. In tako naprej. V osnovi gre za pogovor z iskalnikom, ne več za vnašanje posebnih in natančnih vprašanj. Google razume, da vaše vprašanje ni več le zbor črk, ampak da je oseba in kaj je s to osebo. In lahko ve, da ima dodatne podatke o njem, o katerih ga lahko vprašate. Če ga vprašate koliko je star, ve, da starost ni le beseda, kjer mora poiskati enako besedo na neki drugi spletni strani, ampak mora vedeti, da je starost številka, ki se nanaša na osebo. Google ne išče več spletnih strani, ampak išče osebe ali predmete. Podatke. Google je v preteklosti enostavno iskal črke, ki so enake vašemu iskanju in jih je našel na spletni strani, knowledge graph pa gre dodaten korak naprej. Sicer priznamo, da stvar trenutno še ne deluje zelo dobro, še posebej pa izven anglosaškega jezikovnega področja. Dodatna težava je še v tem, da Google sedaj uporabnikov ne pripelje več na vašo spletno stran, ampak uporabnikom prikaže podatke iz vaše spletne strani kar v iskalnih rezultatih. Vaš Google Analytics pa se pri tem ne sproži in ne glede na to, da je uporabnik dobil vaše podatke, vi tega sploh ne veste, dodatno pa uporabniku ne morete ponuditi drugih marketinških kanalov.
Leave a Reply